Ste morda šele na polovici osnovne šole in ste nad vsem že obupali? Mi devetošolci smo vse to že »skoraj« preživeli, zato bomo del naših izkušenj O PREŽIVETJU V ŠOLI DEVET LET delili tudi z vami.

Vam je med poukom velikokrat dolg čas? Kako ga pregnati?

Za preganjanje dolg časa je dobrodošlo risanje po zvezku. Če si dovolj spreten, pa lahko sosedu napišeš sporočilo. Ko pa ga le-ta prebere, ga iz previdnosti raje iz zvezka zradiraj. Zelo drzni si privoščijo tudi klepetanje – seveda ne o snovi, ampak o tem: a gremo v Tuš, katero igrico bomo popoldan igrali na računalniku, kdo je v koga zaljubljen … Če pa ti ni do pogovora, lahko med zadnje strani zvezka zatakneš revijo in se nato pretvarjaš, da iščeš zelo pomembne podatke po zvezku. Nekateri pa si dolgočasenje popestrijo tako, da se radi zatečejo k svojim telefonom. A učiteljice to hitro opazijo, še posebej, ko učenec nepretrgoma gleda v neko točko pod mizo. Nekateri se iz tega izmažejo tako, da z eno roko »rišejo po zvezku«, z drugo pa tipkajo po telefonu. No, drugi pa se znajdejo tako, da imajo pod mizo poleg telefona tudi kalkulator. Ko jih učiteljica vpraša, kaj imajo pod mizo, pa namesto telefona pokažejo kalkulator, na katerem naj bi nekaj računali.

To je le nekaj nasvetov za preganjanje dolg časa pri urah. Seveda pa te nasvete uporabljajte na lastno odgovornost.

Da pa ostanemo med poukom kolikor toliko  zbrani, pa se v ustih nekaterih učencev pogosto znajdejo žvečilni gumiji. Učiteljice pa do njih iz nama neznanega razloga gojijo strašno sovraštvo. Nekatere učiteljice pravijo, da  to zato, ker se počutijo kot v hlevu polnem krav in ne v učilnici z učenci. A večina učencev se s tem ne strinja, saj jih “čigumiji” pomirjajo in zmanjšujejo stres. Poleg tega se zadnje čase učenci trudijo žvečiti z zaprtimi usti, da učiteljice ne bi spominjali na krave. Da pa bi »čigumi« v ustih obdržali čim dlje, si nekateri pomagajo z roko, ki jo dajo pred usta, ostali pa sklonijo glavo čim niže in se pretvarjajo, da rišejo  ali berejo.

Seveda pa vseh težav ni mogoče rešiti s čečkanjem, sploh pa ne težav, ki so povezane z domačimi nalogami. Večina učencev meni, da je to nekak nebodigatreba. Kdo sploh dela domačo nalogo? Naredi jo  le nekaj učencev (še sreča, da so tudi takšni!!!) , potem pa ostali prepišejo od njih. Če pa se jim še tega ne da storiti, se izgovorijo, da jih cel dan ni bilo doma, so se učili za nek drug test ali pa za spraševanje. To pa po navadi ne deluje, če je to izgovor že pri samem pregledovanju domače naloge. Učitelji temu izgovoru” nasedejo”, če se jim opravičiš že pred uro, pri tem pa narediš zeeelo tragičen obraz.  A tudi to ne bo delovalo, če se bo ponavljalo. Nekateri učenci pa se  pri matematiki radi izgovarjajo »nimam tega primera« ali pa kar »tega pa nisem znal«. Pri določenih predmetih pa si zaradi učitelja tega ne morete privoščiti (sami veste kje).  Ko kakšna učiteljica ugotovi, da nisi na primer naredil zapiskov iz učbenika, te bo čez kakšnih deset minut vprašala. Ni ravno uganka, katero snov te bo vprašala. Odprla bo zvezek in spraševala le tisto snov, ki je nimaš zapisane, na koncu pa bo rekla, da se je zelo trudila in iskala znanje, a ga žal tvoji možgani ne premorejo.

Kmalu pridejo na vrsto testi. In slaba ocena. In starši, ki se s tem ne sprijaznijo. In ti vzamejo telefon, prepovejo uporabo računalnika, obiske prijateljev in druženja … Do tega pa po učiteljevem mnenju, če bi opravljal domače naloge, ne bi prišlo. Tako od njih tudi ne moreš pričakovati pomoči na govorilnih urah, saj staršem povejo za vse neopravljene naloge. Na testih pa se nekateri rešujejo s »plonkci«, a po navadi na svoje »pripomočke« zapišejo samo tisto snov, ki je sploh ni na testu, in potem (spet) pišejo 1, drugi pa se zanašajo na tiste »piflarje«, s katerimi postanejo prijatelji le za tisto uro. Nastopi pa težava, če te pri tem zalotijo učitelji, ti vzamejo test in napišejo enko. Žal pa ne poznamo boljše tolažbe kot to, da bi tako ali tako pisal ena. Če pa misliš, da bi z lastnim znanjem dobil vsaj dva, je morda bolje najprej napisati vse, kar znaš brez »pomoči«. Če pa želiš, lahko tudi malo tvegaš in na koncu vse »preveriš« še s pomočjo “plonkcev”. Seveda pa se načini plonkanja razlikujejo od učitelja in predmeta.

Z devetošolci smo opravili anketo in ugotovili, da so pri plonkanju sicer  malo aktivnejši fantje. In najboljši načini za plonkanje?  Naša generacija se najbolj zateka k listkom in tudi telefonom.

Tako se je skozi devet let šolanja “izkazala” letošnja generacija devetošolcev.  Na srečo učiteljev pa bomo šolo že čez nekaj mesecev  zapustili in živciranje ostalim prepustili. Upamo, da boste pri tem vsaj pol toliko dobri, kot smo bili mi. Vso srečo.

Neža, Nives, devetošolki

 

(Skupno 49 obiskov, današnjih obiskov 1)