Črni črvički
v ravni vrstički
prinašajo kupe novic.
Med njimi so slike, vejice, 

pike in včasih še kakšen vic.

Skozi eno luknjo vstopiš
in skozi dve izstopiš,
ko misliš, da si ven prišel,
si komaj vanje prav prišel.
Na letni dopust odpotuje le,
če močno dežuje.
Sicer pa revež gara,
ves dan le zemljo rahlja.
Človeku ni podobna,
domek njen je jama,
čisto nič ne vidi,
rožnata ta dama.
Na obzorju nariše                                                                                                         se pisana cesta,
vzpenja se kvišku,
nad hribe in mesta.
Črtasta srajčka
in drobcena krila,
v lonček iz voska
bo med natočila.
Majhne, tanke in debele,
žalostne so in vesele,
na policah tiho ždijo
in skrivnostno se držijo.
Ko pa vzameš jih v roke,
vse skrivnosti ožive.
Po rodu nisem imenitna,
tečna, majhna sem in sitna,
sovražiš me, preganjaš,
a težko si mi kos,
predrzna sem tako,
da sedem ti na nos.
Vitez ni – oklep ima,
s sebe nikdar ga ne da.
V strahu skrije vanj še glavo,
spremeni se v trdnjavo.
Tesno bratci se tiščijo,
dokler v posteljici ležijo.
Ko pa v zemlji vsak je zase,
bratcev sto iz njega zrase.

POIŠČI PRAVILNE REŠITVE:

      MUHA     FIŽOL   KNJIGE   HLAČE ČASOPIS ŽELVA

       DEŽEVNIK   ČLOVEŠKA RIBICA   ČEBELA     MAVRICA

 

 

Pripravila: Katja Rodošek

(Skupno 153 obiskov, današnjih obiskov 1)