Dunja Verhovnik, simpatična in igriva pevka, nas je letos kot novoletno presenečenje obiskala na naši vsakoletni prireditvi ob zaključku leta. Je zelo odprta oseba, zato tudi sama večkrat pove, da življenje ni rožnato in da se moraš v njem spopasti s številnimi preizkušnjami, tako kot se je morala ona.
Koroška in Slovenija sta vas najbolj prepoznali v oddaji Slovenija ima talent leta 2018. Zakaj ste se odločili za sodelovanje v njej?
V bistvu se sploh nisem hotela prijaviti. Potem pa sem si rekla, če mi je življenje prineslo to oddajo na mojo pot, to pomeni, da moram sprejeti izziv. Za to izkušnjo mi sploh ni žal. V oddaji me je prepoznala cela Slovenija, ne samo Koroška.
Žal se je za vas tekmovanje končalo v polfinalu. Ali so bila vaša pričakovanja višja?
Ne, pričakovanj sploh nisem imela. Kar sem se že dolgo nazaj naučila, da če ne pričakuješ kaj, je vse dobro, če pa pričakuješ preveč, si pa lahko hitro razočaran. Tudi danes, ko sem prišla na vaš koncert, nisem pričakovala nič. Rekla sem si samo, da moram narediti žurko in točno tako je bilo.
Vsekakor pa vam je to sodelovanje prineslo nove izkušnje. Katere?
Ja, seveda, predvsem kako govoriti pred kamero. To ni tako lahko, kot izgleda. Sem pa tudi ugotovila, da zelo dobro funkcioniram pod pritiskom, saj sem pred finalno oddajo, na generalki, ko še ni bil prisoten pritisk, zelo slabo zapela. Potem pa bolj kot se je bližala ura mojega nastopa, mirnejša sem postajala. Ko pa je šlo zares, sem samo zaprla oči in prešla v nek svoj svet ter zapela najbolje, kar je bilo mogoče. Ampak, če ne bi vadila, toliko kot sem, to pomeni po ure in ure vsak dan, tudi to ne bi nič pomagalo. Tako, da je treba zelo delati.
Vemo, da vam glasba veliko pomeni, verjetno vas spremlja že iz otroštva. Kdaj ste začutili, da bi bila lahko glasba vaš svet?
Ko sem bila stara 28 let sem imela vmes zdravstvene težave (življenjske) in sem šest let prenehala z glasbo, nehala igrati kitaro, pela v bistvu nisem nikoli. Pred tremi leti pa sem zopet dobila navdih za glasbo. Začela sem se učiti peti. In to je zdaj nekaj, kar hočem početi v svojem življenju. Trenutno še ne morem živeti od tega, bom pa definitivno čez nekaj let.
Kakšni pa ste bili kot otrok oz. najstnica?
Prava nindža. Zelo rada sem igrala nogomet in se družila s fanti. Plezali smo po drevesih, jabolka metali na hiše. V bistvu to, kar so fantje počeli, sem počela tudi jaz. Ogromno energije imam že iz otroštva. Taka kot sem bila včasih, sem tudi danes.
Kaj pa šola, ste jo radi obiskovali? Se mogoče spomnite kakšnega zanimivega dogodka, ki vam je ostal v spominu.
Saj šola je fajn, samo da sem morala v srednji šoli vstajati že ob pol šestih. Veliko raje sem vadila doma kitaro, kot pa se učila.
S čim se ukvarjate poleg glasbe?
Delam na Koroški regionalni televiziji, sem snemalka, montažerka, kjer stojim za kamero. Kar je bilo na talentih zelo smešno, saj sem morala stati pred kamero in sem začutila, kako se počutijo ljudje pred njo. Imam pa tudi žival, ki ji je ime Tigra.
Sami ste v mladosti spoprijemali z anoreksijo, s katero se danes bori še veliko deklet. Kako ste se z njo spopadali? Kaj bi svetovali dekletom, ki se znajdejo v teh težavah?
Najprej sem imela anoreksijo, nato bulimijo. S tem se nisem ukvarjala, dokler nisem prišla na oddajo Slovenija ima talent. Sprva nisem hotela spregovoriti o tem, potem pa je vse skupaj tako naneslo, da sem povedala. Odzvalo se je veliko, veliko ljudi, ki mi jih je pisalo, predvsem punce. Eno dekle mi je pisalo, da je ravno bilo v fazi bulimije, ampak ko me je slišala preko medijev, se je odločila prenehati, saj je zaradi mene dobila večji zagon, da lahko to prekosi. Je pa res, dokler sam sebe ne prepričaš, da ti nekaj škodi, ti nihče drug ne more pomagati. Sam moraš biti tako močen, da si rečeš, da se imaš rad/a, da lahko to premagaš.
Vemo, da ste zelo odprta in iskrena oseba. Sami ste v številnih intervjujih izpovedali, da ste istospolno usmerjeni. To je danes med ljudmi še vedno tabu tema. Kaj vam je dalo pogum, da ste spregovorili o tem? Kakšen pa je bil odziv okolice? Menite, da vas po tej izpovedi drugače sprejemajo.
Pogum mi je dala oddaja. In tudi to sprva nisem nameravala razkriti javnosti. Nato pa me je novinarka pred oddajo z vprašanji napeljala na to, da sem tudi o tem spregovorila. Odziv je bil neverjetno pozitiven. Predvsem si mislim, da so starejši ljudje bolj »trdi« glede tega. Ne dolgo nazaj pa je ena starejša gospa pristopila k meni, me objela in čestitala, da sem spregovorila o tem. Se pa sploh ne oziram na negativne komentarje, ker te to lahko vrže iz tira. Nihče me zaradi tega ne sprejema drugače. Tistim, ki jim že prej nisem bila všeč, jim tudi zdaj nisem.
Bliža se konec leta in prav vsak ima skrite želje in cilje, ki bi jih rad uresničil v prihajajočem letu. Kakšne želje pa imate vi oz. katere cilje ste si zastavili in bi jih radi uresničili?
Delam na dolgi rok. Sedaj mi je v ospredju, da izdam kakšno avtorsko pesem, potem pa, da bom imela čim več nastopov, koncertov. Želim ogromno sreče sebi in vsem drugim.
Boste v letu 2020 imeli koncerte? Kje?
Seveda. To si neizmerno želim, ampak trenutno še ne vem kje. Letošnje leto 2019 sem končala z današnjim koncertom, tukaj na vaši šoli.
Za konec pa še misel, želja za vse bralce Brsta.
Spoštujte se med sabo, radi se imejte med sabo, predvsem pa spoštujte sebe in radi imejte sebe. Želim pa vam ogromno, ogromno, ogromno, ogromno sreče in ljubezni.
Hvala za sodelovanje in vse lepo v letu 2020 in pa veliko uspehov na vaši glasbeni poti.
Hvala lepa tudi vama!
Ana Pogorevc in Tinkara Podjaveršek, 9. razred
