Rdeča, črno pikasta gospodična, med hroščki najlepša, najbolj mična.
(pikapolonica)
Gospodična zelena, na robu bazena,
je športnica prava, ki najboljše v prsnem slogu plava.
(žaba)
Beli cvetovi krasijo drevesa,
rdeči plodovi pa tvoja ušesa.
(češnja)
Bela brada in dva roga,
štiri noge, na kmetiji je doma.
(koza)
Zlatolase deklice, sonca ljubke sestrice.
Samo ponoči svetijo, po nebu se sprehajajo,
v oblekah zlatih rajajo.
(zvezdice)
Mami privabi solze na lica
in v jok spravi celo neustrašnega strica.
Pa ni ne nesreča, niti krivica,
ampak sloveča kuharska kraljica.
(čebula)
Štiri noge ima, a hoditi ne more, ne zna.
Kaj je to?
(miza)
Kaj si obuješ, ko hodiš po hiši,
da noge so tople, korak se ne sliši?
(copate)
Tiho meri čas, a zbudi nas prav na glas.
(budilka)
Polnega mama postavi na mizo,
prazen se znajde snežaku na glavi.
(lonec)
Ob lepem vremenu ves dan sije z neba,
po nosku zjutraj rad te požgečka.
(sonce)
Majhna skleda, drži se dolgega ročaja,
lonec polna zapusti, vanj se prazna vrača.
Kaj je to?
(zajemalka)
Včasih je črn, včasih je bel,
kdor ni presit, ga je zmeraj vesel.
(kruh)
V starih časih v vsaki hiši
nad ognjiščem je visel,
v njem so kuhali polento,
spodaj ga je ogenj grel.
(kotel)
Sem in tja, sem in tja,
čez razgrnjen kos blaga,
piha, puha,
peče, peče,
kar ni gladko, poravna.
(likalnik)
Večje so kot race
in bele kot labodi,
po dvorišču našem
kar šest jih v vrsti hodi.
(goske)
Jo roka drži,
jo metla žgečka,
ko vse naloži,
bolj čista so tla.
(smetišnica)
Črne tipke in bele tipke,
čakajo na prste gibke.
(klavir)
Po loncu meša, se vrti, skrbi,
da hrana se ne prismodi. Kaj je to?
(kuhalnica)
Na zunaj okrogla in ne čisto gladka,
pod kožo pa zdrava, sončna in sladka.
(pomaranča)
Dve dolgi tanki palčki
v rokah stare mame,
prav kmalu bosta spletli
prelepo jopico zame.
(pletilki)
Pretegnjeni stric
brez nog se premika.
Rad ima dež,
a ne rabi dežnika.
(deževnik)
Kdo se brani na vse viže,
kadar kmet ji volno striže?
(ovca)
Trde so, a ne kot kamen,
so pečene, a niso kruh,
ko prispejo do zidarja,
ta iz njih zidove ustvarja.
(opeka)
Štirje rožički,
ves je od sline,
s hišo na hrbtu
po travniku rine.
(polž)
Kdo na celem širnem polju ima najlepša krila?
Tanjša so kot cvetni listič, nežnejša kot svila.
(metulj)
Trn ni, pa vendar zbode,
živa ni, pa vendar dela,
skoz uho ji vtakni nitko,
pa bo luknja kmalu cela.
(igla)
Prva reže trdo zemljo,
druga pesek premetava,
a brezskrbna sestrica mala,
se v peskovniku zabava.
(lopata)
Če so češnje previsoko
in jih ne dosežeš s tal,
kaj prislonil boš ob vejo,
da jih lažje boš obral?
(lestev)
Zgodaj zjutraj se na travi
nekaj rahlo je bleščalo –
tisoč drobnih kapljic,
pa čeprav ni deževalo.
(kapljice rose)
Iz luknjice pogleda:
Le kaj tako diši?
Bi rada šla po sirček,
a se mačke boji.
(miška)
Lučko prižiga, z lučko leti
skozi prelepe poletne noči.
(kresnička)
Hitro teče, pa ni zajec,
Po travi se pase, pa ni krava,
če te sliši, brž pobegne
in se skrije za grmovje.
(srna)
Vsak človek ob rojstvu urico dobi,
ta urica mu bije prav do konca dni.
(srce)
